cro+Zgodovinski

 

 

SKOPSKO KALE

 

Nameščeno visoko na hribu, s pogledom na reko Vardar, je skopsko Kale že stojetija budno oko mesta. Kot najvišjo točko v Skopju, je skopsko Kale že od negdaj bilo zelo cenjeno med domačini. Dolgo časa nazaj, pred da bi Turdi zgradili prostorne zidove trdnjave, ki stojijo še dan danes, so tukaj bile naselbine. Najstarejše sledi življenja so iz časa neolitika in zgodnje bronaste dobe, nekje okolu 4.000 let pred Kristusovim rojstvom.

Trdnjavo so prvotno zgradili Bizantijci v VI stoletju našega štetja, s kamnitim zidovjem dolgim približno 121 metrov (400 čevljev). Po potresu iz leta 1963 so krožne, pravokotne in kvadratne kule, ki  so bile konzervirane in obnovljene.

Skopsko Kale je danes ena najlepsih turističnih znamenitosti Skopja, ki ponuja fantastičen pogled na mesto in je v neposredni bližini drugih znamenitosti v mestu, kot je Stari turški bazar.   

 

 

 

 

MEGALISTSKI OBSERVATORIJ »KOKINO«

 

Megalitski observatorij Kokino se nahaja okrog 30 kilometrov severovzhodno od kraja Kumanovo. Ta prostor ima premer 100 metrov in je dve ravni pod gorskim vrhom Tatićev kamen, na nadmorski višini 1013 metrov. Od odkritja, leta 2001, se računa za posebno gorsko svetišče in bronaste dobe.Toda opravljene podrobne arheološke in astronomske raziskave so pokazale da najdišče vsebuje vse značilnosti svetega kraja, hkrati tudi starodavnega observatorija za opazovanje nebesnih teles.

 

Najbolj pomembna značilnost observatorija so pozicije za opazovanje. Na vzhodnem horizontu so odkriti posebni kamniti markerji, ki so se uporabljali za označevanje gibanja Sonca in Lune. V observatoriju je uporabljana metoda statičnega opazovanja, in so označene pozicije Sonca pri zimskem in poletnem solisticiju, ter ekvinonciju. Opravljena arheološka izkopavanja zgornje platforem je odkrila dragocene materiale, predvsem keramične ostanke, ter tudi živalske kosti, piramidalne uteži, ostanke dveh brusov izelanih iz skrilavcev in plošč iz posušenih alg.

 

 

 

 

NASELBINA STOBI

 

Zgodovinopisni zapisi in arheološka izkopavanja nam omogočajo zgraditi ustrezno zgodovinsko sliko o stalni naseljenosti in dogodkih povezanih s Stobijem.

Odkriti ostanki iz arhaičnega in klasičnega obdobja najverjetneje zazmanujejo začetek mesta. Iz njihove majhne količine in pomanjkanja pisnih virov se ne morejo sprejeti posamezni sklepi glede naselbine in njene velikosti.

Prvi pisni dokaz za Stobi se nahaja v knjigi Livija »Ab Urbe Cindita« (Od kdaj je mesto ustanovljeno) in se nanaša na zmago Filipa V zoper Dardancev. Livij je zapisal da je bitka potekala v bližini Stobi 197 leta pred Kristusovim rojstvom. Njegova druga informacija o Stobi vodi v čas rimske okupacije Makedonije in v leto 167 p.n.š., ko je Stobi postal glavni trgovski center za sol v tretjem merisu (okraju). Arheološka izkopavanja so odkirla dovolj podatkov iz helenistične naselbine in njene nekropole ki omogočajo slediti nadaljni razvoj mesta.

Trgovina in lokacija mesta Stobi sta bila glavna nosilca trajnostnega razvoja v času rimske vladavine.

 

 

 

ANTIČNO MESTO HERACLEA  LYNCESTIS

 

Heraclea Lyncestis je antično mesto v južnem delu Bitole, v vznožju gore Baba. Ime mu je dal Heraklej, mitski jinak in ustanovtelj makedonske kraljevske dinastije Argeadi, medtem pridevnik Lyncestis pomeni »linkestidijska« iz imena regije Lyincestis, kjer je bilo ustanovljeno mesto. Mesto je v IV stoletju pred našim štetjem ustanovil makedonski kralj Filip II Makedonski.

 

Na prostoru Heracleje so odkriti ostanki več sakralnih objektov, okrašenih z podnimi mozaiki, izdelanih v opus sectile in opus tessalatum, iz 5.in 6. stoletja. To so majhna bazilika (A), civilna bazilika (B) in velika bazilika (C), locirani okrog 250 metrov od centralnega mestnega področja Heracleje; z druge strani so tukaj odkrite zgodnje krščanske in srednjeveške grobnice, potem veranda sodne dvorane iz rimskega obdobja (II stoletje .n.š.), terme iz rimskega obdobja (II stoletje n.š.), gledališče iz rimskega obdobja (II stoletje n.š.), episkopska rezidenca iz zgodnjega krščanskega obdobja (IV – V stoletje), mestni vodnjak za pitno vodo iz časa Justinijana (562 l.n.š.). Danes v tem kraju potekajo različne kulturne prireditve, za turiste je po predhodnem obvestilu, odprto od 08:00 do 19:00.

 

 

 

MARKOVE KULE (KULE KRALJEVIČA MARKA) - PRILEP

 

Markove Kule (kule Kraljeviča Marka) se nahajajo severozahodno od kraja Prilep, Makedonija, nad prilepskim naseljem Varoš. Najdišče Markove Kule se nahaja v eni najbolj slikovitih srednjeveških trdnjav v Makedoniji. Stoji na hribu na višini 120-180 metrov, okrožena s strmimi pobočji z gostimi granitnimi kamni. Do zgornjega dela negdanje naselbine se lahko pride iz severne in iz južne strani.

 

V štirih desetletjih arheoloških raziskav,odkriti ostanki  kažejo na obstoj zgodnje antične naselbine Keramija. V rimskem obdobju se ja ta majhna naselbina razširila k jugozahodu, za kar  govori nekaj mramornih okrasov iz ene zgodnje krščanske bazilike. Obzidje na tem terenu je iz XII in XIV stoletja in je v dobrem stanju. Zidovi so debeli okrog metra in izdelani iz bolj slabe apnene malte, ter se podpirajo na velike apnenčaste skale. Notranji zidovi delijo akropolo na manjše površine. Palača Volkašina in Marka je bila nameščena prav tukaj. Severne dveri imajo zapleteno osnovo, kar govori o več dozidavanj in rekonstrukcij prostora. Po nekaterih zgodovinskih spoznanjih je do druge polovice XIV stoletja in kasneje to trdnjavo branilo samo 40 vojakov. Naselbina je bila nameščena južno od akropole na površini 3,6 hektarjev. Na severni strani so dvojne dveri in velika stražarnica med vhodoma. Na južnem zidu stojijo tri dobro ohranjene kule. Spodnji pas obzidja je sestavljen iz niza kratkih sten v obliki prekinjene črte. V zahodnem delu so grobovi vstavljeni v skali. V XIV stoletju je ta del služil kot začasno zatočišče za lokalne prebivalce od Turkov.

 

 

Po smrti kraljeviča Marka, leta 1395 je naselbino zavzela turška vojska in je življenje v njej popolnoma ugasnilo. Prebivalci nekdanje naselbine so zatočišče poiskali v bližnjih okrajih. Posledično, se je v vznožju Markovih Kul razvila naselbina z razredčeno strukturo. Razdeljena je bila na več sosesk in je vsaka soseska imela svojo cerkev. V XIV stoletju je nova naselbina dobila ime Varoš, ki obstaja dan danes.

 

 

 

OHRID – ANTIČNA LIHNIDA

 

Obstoj antičnega mesta Lihnidos (današnji Ohrid) je povezan z legendo o Feničanu po imenu Kadmo, ki je bil izgnan iz Tebe, Beotija, zbežal je Enehelejcem in ustanovil mesto Lihnod na obali Ohridskega Jezera. Lihnid in širša okolica je bila naseljena z iliriskimi plemeni, pod vodstvom plemena Desaretov. Filip II, oče Aleksandra Velikega , je leta 353 p.n.š. vdrl v to mesto, in se že od tedaj Lihnod omenja kot mesto na Ohridskem jezeru. Odkrit je natpis na kamnu iz časa ko so meščani omenjeni kot Lihnidijci.

Najstarejši zgodovinski podatki o mestu Lihdid so iz 217 leta pred našim štetjem in se nanašajo na nekatere rimske vojašče operacije v tej regiji. Pred temi dogodki so z mestom vladali makedonski cesarji. Nadaljna zgodovina Lihnde je polna zanimivih dogodkov. Leta 208 pred našim štetjem je nekateri Erop zasedel mesto, leta 196 pred našim štetjem je ilirski kralj Plg2at postal zveznik rimskih osvajalcev.

Mesto se leta 170/169 p.n.š. omenja kot rimska vojaška baza – obdobje številnih bitk z makedonskim kraljem Perzejem. Še v času makedonskih kraljev je Lihnidos bil znan po kovanju kovancev (denarja). Na eni strani kovanca je bil predstavljen makedonski ščit z zvezdo v sredini, na drugi strani je bila slika kolerabe in natpis Lihnidion. Najdena sta samo dva takšna redka kovanca, od katerih je eden v Zavodu za varstvo spomenikov kulture v Ohridu, drugi je pa v Carigradu.

 

 

BARGALA - ŠTIP

 

Antično mesto Bargala je še naprej glavni izvir materialov o antičnem obdobju. Mesto Bargala se omenja v listinah Halkedonskega sveta iz leta 415. Ime mesta je omenjeno tudi na natpisu iz leta 371, ki predstavlja spominsko-ploščo o izgradnji mestnih vrat. Plošča je bila odkrita v kraju Hanče, na levem bregu reke Bregalnica. Ta spomenik kaže kje se je nahajalo antično mesto Bargala, čigar ime je trakijskega izvora.

Staro antično naselje urbanega videza, imenovano Bargala, se je nahajalo v kraju Dolni Kozjak. To mesto je koncem  IV stoletja služilo kot vojaško taborišče rimskih legij v njihovih osvajan vzhoda in so ga potem porušili. Prebivalci so postavili novo mesto na Kozjaški reki v kraju Goren Kozjak, kar je potrjeno z arheološkimi najdbami.

 

 

Mesto je bilo episkopski sedež od V do VI stoletja. Bargala je bila porušena in prebivalci so se zelo hitro razselili. Cerkvena tradicija starega episkopskega sedeža se je nadaljenala tudi v slovanskem obdobju te regije. V zadnjem času, so arheologi iz Zavoda in Muzeja Štipa odkrili še eno baziliko iz VI stoletja. V Bargali so bile tri bazilike. Razen njih, odkrita je tudi vinska klet v severovzhodnem delu izkopa. Bargala je še naprej eden najstarejših zgodovinskih lokalitet in neskončen navdih za arheologe iz Makedonije.

 

 

 

ŠTIPSKO KALE  -  ISAROT

 

Trdnjava Isar je posebno znamenje mesta. Zgrajena na 150 metrov nad reko Bregalnico. Leta 2009 so raziskovalci odkrili predor dolg 30 metrov, ki vodi od vrha Isarja do reke. To je potrdilo najbolj znane legende o mestu Štip, ki je bilo zavzeto prek skrivnega predora pod Isarjem. Raziskave, opravljene v preteklosti samo potrjujejo njegovo staro zgodovino.

Cilj je opraviti konzervacijo in rekonstrukcijo trdnjave, ki naj bi do konca leta 2011 bila celotno razsvetljena. Trdnjava je nameščena na levi strani reke Otinja, pritok Bregalnice, ki teče skozi mesto.

Lokacijo Astibos arheološko potrjujejo številni kamniti spomeniki iz obdobja od II do VI stoletja. Iz tistega časa je tudi predor prebit v granitnih skalah iz vrha Isarja do Zahodne Bregalnice na ravni ene stopinje. V Vzhodnem vznožju Isarja so odkriti ostanki zgodnje kršanske bazilike iz VI stoletja.

 

 

 

ANTIČNO MESTO STIBERA

 
 
 

Stibera, ali kot jo arheologi radi imenujejo makedonska Pompeja, je eno najtarejših mest v Makedoniji, hkrati tudi najbolj privlačna antična urbana naselbina. Nahaja se v bližini prilepske vasi Čepigovo, njeni ostanki so na južnih pobočjih hriba Bastion, kjer teče izvir Blato in se zliva v Crno Reko (Erigon). V tem področju so odkriti različni mramorni okrasi, kipi in doprsni kipi, ter tudi en kip boginje Tihe na postamentu z natpisom.

Tempelj je sestavljen iz ladje (naos) in preddverja (lobi). Zidovi so zgrajeni iz kamna in čvrste ga malterja, temelji so trdni in masivni. Metoda gradnje naosa je tipično rimska. Med odkritimi arhitekturnimi zgradbami izstopa antični gimnazium. Sestavljen je iz dveh ločenih stavb: svetišče in peristil herojev in postament.

 
 

 

SAMUILOVA TRDNJAVA

 

Trdnjava v Ohridu je imenovana po cesarju Samuilu, zato ker je v enem obdobju svoje vladavine, izbral Ohrid za prestolnico svojega cesarstva. Trdnjava je profalna zdgradba, neločljivo povezana z celo zgodovino Ohrida od davnih časov do danes. Mesto Lihnid in trdnjavo je prvič omenil Livij leta 209 pred našim štetjem, v času vladanja makedonskega kralja Filipa V. Ti podatki povedo da je koncem III stoletja pred našim štetjem, trdnjava bila popolnoma zgrajena in funkcionalna v odločilnih trenutkih zgodovine mesta Lihnidos (Ohrid).

Današnji izgled trdnjave s svojo velikostjo je verjetno nastal v IV stoletju našega štetja, kar je razvidno iz kombinirane tehnike gradnje – opus mixtum (opeke postavljene v štiri in tri vrste, ter obložene z apneno malto). Zgodovinski zapiski pravijo da je takšen tip mestne trdnjave imel močno obrambno vlogo in zato leta 479 kralj Vzhodnih Gotov, Teodori Amali med njegovim pohodom iz Makedonije do Novega Epirja ni uspel zasesti Lihnidos, ker je »mesto bilo nameščeno v trdnjavi in je imelo bogate izvire (vode) znotraj obzidja«.

 

 

Trdnjava, ki je glede zgodovinskih prilik, bila več ali manj v centru pozornosti, je bila obnavljana ali uničevana. Vendar, pa je glede na čas od pozne antike naprej, ostala nespremenjena; za avtentično obliko je sprejet centralni del trdnjave od njene zgraditve do poznega X in zgodnjega XI stoletja. To je obdobje carja Samuila, ko je Ohrid postal prestolnica prvega makedonsko-slovanskega cesarstva, čeprav se na to v zgodovini gleda iz različnih vidikov. Po smrti carja Samuila leta 104, je Vasilij II zavzel Ohrid brez boja in je trdnjava ostala nepoškodovana. V drugi polovici XIV stoletja, oziroma v času vladanja velikega paroha Andrea Gropa v celi ohridski regiji, je trdnjava bila obnovljena in okrepljena. 

 
 

 

 

Promote your Service

Accomodation

Add up to 3 images.

Validation code:
Enter the code above here :

Can't read the image? click here to refresh.